Mehmedović, from the show ‘The Passage Through 2004’ Izola and Koper (slovenian)
Kreativni prestop, ki ga v tokrat prezentiranem kiparstvu Gail Clair Morris najprej opazimo, je usmerjen v nekakšno pretocnost, “prehajanje forme”.
Oblika, ki jo umetnica v vseh pricujoCih skulpturah lusCi iz materialne mase kiparskega izdelka, se podreja omenjenemu idejnemu izhodišču.
V tem smislu se pod njenimi rokami spreminja kamnita, železna ali glinena tvarina iz katere nastajajo umetničini artefakti.
Vsekakor nas sled, ki bijo odkrivali v časovnem pogledu v njeno ustvarjalno dejavnost precej umirjeno vodi iz figuralnega v abstraktno.
Tako bi morda njena dela danes slogovno videli kot bolj razcepljena in izvedbeno raznolika, hkrati pa zelo izpeljana v smislu omenjenega osnovnega izhodisca.
“Optičnost predmetnega”, ki v kiparstvu tvori podobo, se v delu pred nami poleg volumskosti materije opira na svetlobo.
Svetlobni efekt ekvivalentno gradi izpovedno izraznost in avtoričina ideja izpovedi pomensko in povsem praktično izrablja njegovega kompleksnost.
Forme, ki to podpirajo so oble in vodijo v prevotlenost skulptrualnega kompleksa, ki se izvaja tako, da masivnost telesa prestopa lasten prag posredovanja v smislu volumna.
Svetlobnost, kot dodana vrednost se spremeni v ustvarjalno formo izraznosti predrnetnega.
Gail Morris je v svojem delu vedno prvenstveno upoštevala izvedbeni material, ki jo je animiral v lastni eksistencialni grobosti. Železo in kamen sta jo opredelila.
Njene prvotne železne skulpture, nastale v začetni fazi ustvarjalnosti, so bile sestavljene strukture izrazito ojačenih form, ki so lovile dolo ceno fabulativno izpoved v nekakšni teatralni igri prevajanja realnega.
V preteklem obdobju zadnjega desetletja, je bilo njeno delo vezano na vsebine medčloveškega, odnosov moški-ženska, kar je izpovedovala v objektih kamnite male plastike, kjer je forma oblosti že prevzemala osnovno mesto. Odražena figuralnost je bila tukaj precej eksplicitna.
Prelomno dejanje v njenem delu pa bi videli v nastanku masivne skulpture “Looking for a light” (1991), kjer se oprime ideje prehodnosti z uvajanjem elementa svetlobe. Razstava pred nami prezentira serijo skulptur, ki aplicirajo idejo v različnih izvedbah in različnih modusih izpovedi.
Vsekakor se razvojna linija posredovanja svetlobnega impulza v obravnavanih artefaktih jasno dojema. Osnovni material, ki se mu avtorica posveča je kamen.
Forma, ki jo razvija (razen v monumetalni skulpturi “Looking for a light”) se izpeljuje iz kroga. Uzomost zastavljene tluidnosti ji daje kapljevina. Zelo indikativen je spoj kovine in kamna, ki se proži kot proces metamorfozne preobrazbe, pretakanje znotraj izraznostne gmote. Avtoričina vez z naravnim je prisotna v idejnem in globjem vsebinskem smislu.
Razvidna je v posnemanju oblik in v vplivnosti materiala. Zavedanje materiala je gotovo preliminarna komponenta umetničinega ela. Iz nje se je razvila večina kiparkine vsebinskosti. V sosledju nastajanja je ideja pretocnosti verjetno dedinja umetničinega subtilnega odnosa do materiala v katerem sprošča lastno ustvarjalno pobudo in hotenje.
Gail Morris je doživela lastno soočenje z karnnom, ko se je pred desetletji prvič spoprijela z njim, kot prelomno. V njem je občutila ožnosti izraziti sebe, občutila možnosti, ki so izvirali iz “njegove notranjosti”, iz kamnite biti kakor iz form, ki mujihje odrejala. Njena voljaje kamen drobila in oblikovala desetletja.
Pustila ga je v velikih monumentalnih kosih antopomorfuih oblik, ki danes krasijo dolocena zunanja okolja ali pa ga je oblikovala v manjše figuralne kipce precej raznovrstnih vsebinsko formovnih zastavitev. Danes se zopet ozira tudi po železu.
Lahko bi rekli, da je zelezo je v lastni “trdi” neposrednosti podobno karnnu. In v različnih tehničnih zametkih in proces izpeljave razgradnje figure se je kiparka znašla v nekakšnem ambivalentnem odnosu do materialov.
Ideja pretočnosti se je praktično manifestirala kot združenje: kamen in železo sta se soočila v skupnosti.
Zavedanje svetlobnosti, ki se v kameninah, železju ali keramikah odvija predvsem z uvajanjem “odprtin”, prevotlenjem gmote, ki se upira, ampak podleže in dostojno nosi lastno okrasje, je kulminativna točka aktualnega umetničinega dela. Rustikalna osnova kiparkinih izdelkov se v končni obdelavi spreminja v lirično, poetično snov z bogato energetsko retleksijo. Predmetnost pa otoplena s lučjo, svetlobo doživlja popolnost.
Ideja pretocnosti fluidnosti se navezuje na brezkončnost, neomejenost, sozvočje polarnosti, prostranskost poliorientacije, velikost, univerzalnost…
Prehodnost forme producira veliko miselne namenskosti, ki vseskozi spremlja avtoričine umetniške pobude.
Element svetlobnosti, ki drsi skozi uvedene odprtine, line je kot nekaksen barvni surogat, nadomestek barve v vizualizaciji predmetnosti. Vsa dinamičnost se sublimira v ekakšno razteznost v času, ki jo v pričujočih kiparskih subjektih razumemo kakor, potovanje svetlobe skozi čas ali potovanje mase, torej forme skozi caso Ulovljena casovnost pa je eden primarnih aspektov iskanja v vizualnem.
Karnnita, kovinska in neglazirana keramična skulptura, ki namje predocena na pričujoči razstavi, zajema širok vpogled v kiparsko delo Gail Morris. Njena ustvarjalnost, ki se je na poti razvijala v odkrivanju in tekmovanju z kamnom, surovostjo železa in se uspela izraZati, doseči iluzionistično plastičnost tudi v krhkosti gline, je v razgmitvi vsebin gotovo zmes duhovnosti in telesnosti.
Preokupacija v raziskavah forme se je zaokrožila v poigravanju z oblikami, kjer se koncen produkt z indikativno izraznostjo usmerja v prestopanje telesnine same.Obravnavane skulpture posedujejo oblo, včasih mehko, spevno zaokroženo, lahko pa tudi razgrajeno, razdelano prostomino, kjer se posegi v prostor odpirajo v prevotlenost.
Umetnica ni vedno angaZirana z posredovanjem, ampakje bolj opazovalka, in skusa ujeti že določeno. S svojim subtilnim sluhom naravi, čutom po “dobri obliki” se skozi objektivno realnost, predrnetno prebije do “prosojnosti predrnetnega”. Z “veznimi načini prostorskosti”, ritmičnostjo forme, ki jo razvija kot predrnet, kot strukturo in jo plemeniti z elementom svetlobnosti odreja nereseno prisotnost materialnega v smislu odhoda v duhovno. V polju psihičnega kjer njena sugestivnost obvlada niha med “romantičnostjo” in strogostjo.
Dejan Mehmedović